Žogica

V petek popoldan sem se po dolgem času sprehodila po središču Maribora. Dišalo je po pečenih kostanjih, ljudje so posedali na gostinskih vrtovih in čas je tekel čisto počasi. Ogledovala sem si izložbe in ko sem prišla do pred kratkim preseljene Zlate nitke (prej je bila v City-ju, zdaj je nasproti Kodžaka), sem morala vstopit...volna za nogavice, za jope, za pulovre, za filcanje, darilni program, zadrge....zlata jama :-)))
Kupila sem pisano žogico in ko sem jo včeraj začela mečkat in razmišljat, ali bi naredila nogavice ali ne...je bil Simon najhitrejši in danes proti večeru, ko bomo skuhali, pojedli kostanje, do konca oprali in posušili cunje, bodo že greli njegove prste.

Splača se zgodaj vstati - hčerine rokavice bodo pač počakale do naslednjega sprehoda.